|
|
|
 |
Projekt delno financira Evropska unija v okviru Programa pobude Skupnosti INTERREG IIIA, Sosedskega programa Slovenija – Madžarska – Hrvaška 2004-2006 |
|
|
|
| |
ostala grajska dediŠČina |
| |
Grad Kalc
Grad je dobil nemško ime po svojem graditelju, ki ga je sezidal v začetku 17. stoletja. Tamkajšnji kraj so že pred zidavo imenovali Nakalce, potem pa Kalc. Leta 1689 je Wolf Ernest pl. Steinberg prodal grad Hansu Adamu pl. Petengal, kasneje si ga je prisvojila kneginja Ausberg. Na gradu so ustanovili kobilarno, kmalu potem je postal lastnik gradu pesnik in narodni buditelj Miroslav Vilhar, ki je svoja najplodnejša leta preživel na Kalcu, tam je tudi umrl 6.8.1871. Za nas Slovence je pomemben »Pivški tabor na Kalcu«, ki je bil dne 9.5.1869. Zavod za spomeniško varstvo je prevzel ob stoletnici pivškega tabora grajski stolp v svojo zaščito.
Stari grad, Podgrad
Razvaline gradu nad vasjo Podgrad so vidne še danes. Zgrajen je bil na rimski utrdbi Castrum Novum. Zgodovina grad prvič omenja leta 1281, ko je bil Albert, grof Goriški, takratni lastnik gradu premagan s strani oglejskega patriarha. Na cesarsko povelje so grad 9. in 10. aprila 1551 zažgali in nato porušili. Grad so obnovili leta 1617, leta 1660 pa je postal njegov lastnik plemič Petazzi, ki ga je po 30 letih prodal fiskalnemu uradu. Grad in posestvo so zamenjali za drugo grofijo.
Ruševine grajske utrdbe Gotnik, Zabiče
Ruševine stojijo na vrhu podaljška slemenske verige, ki sega izpod Fabcev v dolino Velike vode pri Zabičah. Terenska konfiguracija je omogočila oblikovanje težko dostopne utrjene postojanke, ki je stala ob stari poti iz doline Velike vode proti Klani, ter tako nadzorovala enega od prehodov iz notranjosti proti Kvarnerju. Grad, kasneje poimenovan Guteneck (Gotnik), je zgradil Vinter iz Pazina, ki je bil ministral grofov Goriških. Ob turških vpadih je bil grad del obrambnega sistema pred Turki. Ob koncu turških vpadov je zamenjal lastnike, v njem je živela družina Lazzarini, ki je pomembno vplivala na življenje v dolini. Grad so po požaru ob koncu 16. stoletja zapustili ter se preselili v novo graščino, ki so jo sezidali bližje vasi. Zgrajena je bila v obliki palače, ne več utrdbe, saj ta po turških vpadih ni bila več potrebna. Novi grad, kot jo imenujejo, da bi jo ločili od starejšega gradu na Gradini, stoji jugozahodno od vasi Zabiče. Na mestu sedanjega gradu je rodbina Lazzarini ob koncu 16. stoletja postavila palačo, potem ko je zgorela njihova grajska utrdba Gotnik. Kasneje je palača v celoti pogorela, na njenem mestu pa so sezidali današnjo graščino. Nasproti graščine stoji grajska kapela.
Lovski gradič Mašun
Na vzhodnem delu gozdne pristave Mašun stojita stolpa nekdanjega lovskega gradiča. Prvotna zgradba je bila zgrajena leta 1874 za namene gozdarskega osebja. Kmetje, ki so menili, da jim bodo z novim nadzorom prikrajšane pravice do lesa v gozdovih, so istega leta zgoraj omenjeno stavbo porušili. Hišo so kljub vsemu ponovno zgradili, tako da se je v njej leta 1875 naselil gozdar A. Satran. Leta 1888 so na Mašunu uredili naravni park. Stavba je v zgodovini doživela več nesreč, med drugim jo je leta 1919 uničil požar. Ponovno zgrajena stavba je postala lovski gradič. V mesecu novembru leta 1943 je bil gradič ponovno požgan. Od celotnega kompleksa sta se ohranila samo dva, v romantičnem slogu zgrajena stolpiča.
Graščina Dolnji Zemon
Graščinski kompleks stoji v vzhodnem delu vasi, južno pod cerkvijo. Do njega vodi drevored, ki je na vhodu označen z dvema zidanima pilastroma. Na razpolago so le pičli podatki o zgodovini tega gradu. Po obliki starejšega dela gradu z vogalnim stolpom gre verjetno za arhitekturo 16. stoletja. Lastniki gradu so bili pripadniki rodbine Oberburg. Leta 1721 je bil v bližnji cerkvi pokopan Franciskus Andreas Oberburg, zadnja lastnica v začetku 20. stoletja pa je bila Antonieta Serilani-Rossi. Gre v bistvu za dve stavbi, starejši vzhodni del z vogelnim stolpom in poleg prizidano večjo stavbno gmoto. Iz starejših katastrov je razvidno, da je imela graščina južno ob stavbi urejeno manjšo poslovno poslopje, za stavbo pa so bili vrtovi. Vhodni portal je kamnit. Na levi in desni strani sta vgrajeni dve plošči, verjetno grba.
Utrjena postojanka Gradina
Nahaja se na vzhodnem delu Ilirske Bistrice. Ruševine so v zelo slabem stanju, tloris ni prepoznaven. Kljub slabi ohranjenosti ima velik pomen, saj spada v niz gradov ob Reki iz srednjega veka.
Grajska kompleksa v Jablanici
Najdemo ga na vzpetini, severno nad vasjo Jablanica. Sestavljen je iz dveh delov; starejši del je pravokotnega tlorisa z močnim okroglim stolpom in novejši del z obrambnim obzidjem na severovzhodnem delu stavbe. Prvotna stavba je locirana tako, da južna in delno zahodna stena rasteta nad prepadno steno in ne potrebujeta dodatnega varovanja. Prvotni lastniki so bili verjetno oglejski patriarhi. Lazzarinijeva graščina v Jablanici stoji ob cesti Ilirska Bistrica – Zabiče. Stavba ima izrazito vzdolžen tloris. Južna glavna fasada ima deset osi, centralni del pa je z nadzidkom poudarjen in se zaključuje s trikotnim členom. Centralni del je dvonadstropen, krili pa imata nadstropje in mezzanin. V osi stavbe se v pritličju nahaja monumentalnejši kamnit portal, zaključen s polkrožnim lokom, stranski krili pa imata vsak svoj preprosteje oblikovan vhod. Centralni del retrofasade izstopa, saj je bilo v tem delu nameščeno stopnišče. Notranjost je imela simetrično zasnovan tloris. Skozi glavni portal južne fasade je bil dostop v prostorno vežo, ki se je na koncu zaključevala s stopniščem. Na vsaki strani veže sta vodila dva portala v pritlične prostore stranskih kril. Stopnišče je preko podesta vodilo v »piano nobile«, kjer so bili prostori opremljeni z odprtimi ognjišči, strehe pa so bile dekorativno poslikane. Danes je graščina popolna ruševina, za prenovo tega reprezentančnega spomenika pa v bližnji prihodnosti ni izgledov.
Grad Turn
Nahaja se v bližini gradu Prem, na katerega ima lep razgled. Slikovit baročni podeželski dvorec je nastal iz prvotnega srednjeveškega utrjenega stolpa, po katerem je dobil tudi ime. Obstaja legenda, da je Turn podzemno povezan s Premom. Lastniki na posestvu ob gradu redijo avtohtono pasmo ovc (istrjanke). Iz ovčjega mleka izdelujejo domač sir in druge mlečne izdelke. Na gradu si je moč ogledati tudi črno kuhinjo.
Podtaborski grad
To so ruševine srednjeveške utrjene postojanke. Večji spodmol, ki je naravno zelo dobro zavarovan, je bil vsaj v času poznega srednjega veka z linijo obrambnega zidu na zunanji strani utrjen v obrambno postojanko. Kulturna plast v notranjosti izkazuje srednjeveške in poznejše najdbe, je močno poškodovana zaradi izkopov amaterjev, in so ostale povsem brez dokumentacije. Obrambni zid je le še deloma ohranjen, prav tako tudi dostopna pot. |
|
|
